POTOVATI Z OTROKI

Pustolovščinam se tudi z otroki ni potrebno povsem odpovedati. Važno pa je, da so avanturistična potovanja skrbno načrtovana tako da se izognete nepotrebnemu stresu.

Našo popotniško družinico sestavljata dva radovedna majhna otročička in starša, ki se ne moreta upreti popotniškem duhu. Naša potovanja niso usmerjena na en kraj znotraj destinacije, temveč je bistvo videti čimveč v času, ki ga imamo na razpolago. V zadnjih letih smo obiskali kar nekaj destinacij znotraj Evrope, počasi pa nas vleče tudi na druge celine.   

Pogosto kadar razlagam, kje smo bili je prvo vprašanje: »A to ste bili z otroki?  Jaz si ne bi upala.« Verjemite ni veliko razlike. Sicer ne rečem, da me včasih ni strah, da je zanju preveč, vendar večinoma vse poteka brez problema. Razlika je morda v tem, da če bi bila sama bi morda poskušala poiskati cenejša bivališča na licu mesta, s sabo nosim manjšo »lekarno« (antipiretike, rehidracijska sredstva in podobno).  Njuno zdravje in varnost je vedno na prvem mestu. Da bi si olajšala potovanja sva kupila tudi Trunkl; to je nahrbtnik, ki se spremeni v avto-sedež. Tako nama ni potrebno doplačati avto-sedežev, kadar rezervirava rent-a-car. Prav pa nam pride tudi kadar koristimo nizko-cenovni let, saj ga lahko napolnimo z oblačili.

Pri načrtovanju potovanja vedno paziva, da imata tudi otroka svoje trenutke, kot naprimer obisk akvarija ali jahanje kamel in podobno. Muzejev umetnosti trenutno pač ne obiskujemo. Dogodivščine, ki jih skupaj doživimo nas tako povežejo, da včasih prav težko presedlamo na normalni vsakdan. Včasih se nam zgodi, kaj prav zanimivega, kot naprimer  na zadnjem potovanju v Maroku, kjer nas je pustila na cedilu navigacija. Očitno smo zgledali pošteno izgubljeni, saj nam je na križišču na okno potrkal motorist, vprašal kaj iščemo, ko smo mu poskušali dopovedat, da je že v redu,  nam je rekel naj mu sledimo. Mi  smo se peljali dalje, a nam je sledil, očitno se je zavedal, da gremo narobe, saj sva kmalu ugotovila, da nimava pojma kje sva. Motorist nas je še enkrat ogovoril skozi okno z besedami: » Ste Slovenci?? Jaz delam za ta avto.«  Po zasledovanju motorista z rozasto čelado smo se  pripeljali do željene destinacije. Ugotovila sva tudi, da v nekaterih držav imajo sindrom »belega otroka«. Če ste alergični, da  tujci dotikajo in poljubljajo vaše otroke potem Maroka ali Turčije ne priporočam.

Nekaj praktičnih nasvetov pri potovanju z letalom; pred potovanjem kupite knjigo ali kaj podobnega ter pospravite v nahrbtnik za ročno prtljago, na letalu bo tako par minut mir. Hrana in pijača za otroka, na primer steklenička s čajem sta kljub temu da vam bodo mnogi odsvetovali, dovoljena v ročni prtljaga. Vsekakor pa priporočam, da imate v ročni prtljagi, kak prigrizek v primeru letenja z nizko-cenovnim letom, saj na njem ni obroka. Na letalu je rahlo hladno, tako da priporočam kaj toplega za obleči tudi poleti, včasih klima konkretno piha. Pri potovanju z avtom pa priporočam, da se prilagajte otroku in ne poskušate doseči cilja na silo.

V zadnjem času sva začela potovanja snemat in oblikovati v neke dokumentarce, predvsem ker želiva da imata otroka spomine, ne samo v obliki slik, ampak tudi filmčke, ki jih bosta lahko pokazala prijateljem, svojim otrokom. Nekaj smo jih že pokazal v vrtcu, morda se kdaj znajdejo tudi na našem blogu, zaenkrat pa so bolj za nas.

Morda za konec še ena misel: "Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom

(članek objavljen na spletni strani  http://www.youth-hostel.si/links-det.asp?id=1093&c=81&l=2014)