Potopis maroko

V trenutku, ko mi je Miha povedal, da je rezerviral karte za let za Maroko, je v meni zavladal strah. A je to država varna za otroke, sem jaz varna tam, če nisem pokrita in podobno. Ves strah je bil zaman. Bilo je mrzlo, tak da itak niti v kratkih rokavih nisem bila in če se odločite za Maroko v februarju, potem bunda ali topla vetrovka ni odveč, vsaj za otroke, tudi v puščavi.

In kaj naj napišem o Maroku??? Je država osličev, bogi na vsakem koraku nesejo nek tovor.  Država copatov- to kar mi nosimo po hiši nosijo oni po ulici. In država nogometa, v puščavi, na plaži, sredi ceste, kjerkoli, mislim, da nobena država nima toliko igrišč in tako zavzetih igralcev. Goli pa so večinoma  sestavljeni kar iz vej ali starega železja.

Pa naj se naše potovanje začne:

1. dan Let v Marrakech in vožnja do prenočišča

Tokrat smo poceni karte dobili pri Easyjetu iz Milana, no pa tudi ure leta so nam najbolj ustrezale. Let v Marrakesh je bil v zgodnjih jutranjih urah, zato smo se v Milano odpravili dan prej, tam prespali in se zgodaj naslednje jutro odpravili na letališče. A let ni potekal brez težav. Neko gospo je zdelalo in naš let je bil prekinjen z zasilnim pristankom v Valenciji, let se je podaljšal iz 3eh h in 10 min na skoraj 5h. Po pristanku pa se je malo zavleklo z izpolnjevanjem dokumentacije ob vstopu v državo.

Tako smo že pošteno naveličani prevzeli naš rent-a-car, tokrat Hunday i10, ki je ob prvem pogledu mene šokiral. Priznam nisem mislila, da bomo kam z njim prišli, še posebej čez prelaze visoke več kot dva tisoč metrov. Avto je videl že boljše čase, a po prvih kilometrih po Maroku je bilo jasno da v boljšem stanju pač ne more biti, saj na teh cestah vlada cela zmešnjava.Prijazen francoski par, ki je sicer bil na odhodu domov, nas je takoj opozoril naj preverimo hladilno tekočino. Baje ju je avto sredi hriba izdal. Smešno, imela sta boljši avto kot mi.

Tako se je naša vožnja začela. Naj dodam samo to, da brez navigacije in mirnih živceh, tu ne gre. Prehitevali so nas iz vseh smeri, in ne samo avtomobili, posebej opasni so taksijii in tovornjaki, zraven dodaš še kolesarje in motorje in imaš zmešnjavo.Vsi pa točno vedo, kje imajo hupe. In če ni bilo to dovolj smo moral prehitevat kočije, paziti na kamikazne pešce in iskati trgovino, kjer bi kupili pijačo in prigrizek ( droben podatek, male trgovinice so praktično na vsakem koraku, dokaj dobro založene, večje pa je potrebno malo bolj iskati).

Vožnja po sicer dokaj dobri cesti skozi manjša mesta, je privabila nasmeh na naše obraze. Res pisan svet z različno oblečenimi prebivalci, manjšimi delavnicami za popravilo motorjev, koles, ljudmi ki sedijo na tleh in se pogovarjajo, osliči, ki tovorijo kočije ali nesejo otroke, ženske. Hišami grajenimi iz zemlje. Vsepovsod je brnelo od nekega dela. A ko so vasice postale vedno manj pogoste in smo se približevali Atlasovem gorovju in si skozi okno zagledal razpadajoče stare zaselke, se je pravi čar potovanja vsaj zame začel.   No vmes smo se večkrat ustavili, ker moja duša ni mogla da kaj ne bi poslikala, za mano so tudi večkrat tekali domačini z raznimi prošnjami, jaz pa pred njimi uspešno v avto.

Prečkanje Atlasovega gorovja je potekalo v rahli megli, konkretnem prehitevanju prepolnih tovornjakov, opazovanju snega, in pogostih prodajalcev obarvanih kamnov. Nič nam ni bilo jasno zakaj nam mahajo z rozastimi in rdečimi kamni v obliki prepolovljenega jajca, ampak očitno je to biznis tam. In če smo mislil, da smo mi hitri, hja potem smo se uštel, ker Maroški taksist (vozijo stare mercedese), pač so razred zase tudi čez gorovje, pa čeprav je notri tudi po 8 ljudi.

Tako smo pozno popoldne prispeli v naše prvo prenočišče, hotel s kampom ( avtokamperjev je bilo polno, predvsem Francozov) v bližini Ourzazate. Pojedli smo prvi piščančji tajin; značilna maroška glavna jed, ki pa jo vsepovsod pripravijo drugače. 

2. dan Ogled kasbe Ait Ben Hadou, snemalnega studia Atlas, dolina  Todre, vožnja proti puščavi Merzugi

Jutro se je začelo z zajtrkom v smislu omlet in posebnih palačink, ter s sveže stisnjenim sokom pomaranč. Takšen zajtrk je zelo značilen za Maroko, saj smo nekaj podobnega dobili povsod kjer smo spali.

Nato smo se odpravili ogledat najbolj znano kasbo Ait Ben Hadou. Ait Ben Hadou je kasba v kateri prebiva 8 družin. Leži na hribu ali bolje rečeno v hribu. Večina prebivalcev se je preselila na moderno stran vasi. Oba dela ločuje reka. Takoj po prihodu v vas, nas je zapecal naš vodič Abdul, uredil parkirplac (lokalci ga pazijo za dirhme). In nas popeljal proti kasbi. Razložil nam je osnove, ponudil nošnjo otrok, Žiga ga je takoj sprejel, meni pa je bilo tako ljubše, saj sem lahko sproščeno fotografirala. Hitro se je pohvalil da so tu snemali Gladiatra,  Asterixa in Obelixa, ter Kleopatro. Čez reko se prečka po vrečah ali kamnih, vstop v kasbo je plačljiv. Pokazal nam je še dom ene družine, kje so njihove živali, star način pridelave opek za hiše, njihove lesene ključavnice, ter nas popeljal po ulicah kasbe.

Seveda ni mogel zgrešit manjše prodajalne, kjer lokalec izdeluje slike. V metin čaj pomoči čopič, nato izriše sliko na papir in jo nad ognjem segreva, dokler se v črni barvi slika ne izriše. Kasba, ki je sicer kar v razpadanju je res nekaj posebnega. Iz vrha je čudovit razgled na vas, dolino in Gladiatrovo bojno sceno.

In se še spomnite barvnih kamnov, no Abdul je prijazno razložil, da je to pač barva in naj tega ne kupujemo, samo beli so pravi. Vse to pa pokazal kar z pljunkom na roke in drgnjenjem po enem izmed obarvanih kamnov. Nato se je poslovil od nas,  seveda s kar nekaj dirhmani v roki (namig: v Maroku se vedno pred ogledom zbarantajte za ceno, saj je po končanem ogledu težko zbijati ceno).

In ker smo že pri snemanju filmov, smo se odpravili še proti Atlas snemalnem studiju.  Takoj smo zagledali kletko iz Gladiatra. Vodič nam je razkazal rekvizite iz filmov Asterix in Obelix, Kleopatre, Troje in drugih. Vse rekvizite izdelajo lokalci ter po potrebi igrajo vloge statistov. Kmalu bodo tu snemali nekaj scen iz serije Igra prestolov.

Pot nas je nato vodila proti dolini Todre. Cesta do tam je v delu, zato se je vlekla, sploh ko smo vozili za avtodomi in tovornjaki, ki jih je bilo v tem delu res veliko. Pred vhodom v sotesko smo se ustavili in se po njej peš sprehodili. Ogledali smo manjšo kasbo, visoke skalnate stene,… v celoti pa je bil to bolj sprehod, po skoraj 3h vožnji.

Spet smo sedli v avto in sledila je dolga vožnja proti Merzugi. V celoti se nam je dan kar zavlekel. Tu so se začele tudi kontrole policajev, nekaj nas je ustavilo, seveda ne za prekrške ampak da so nas pozdravili. Tudi kak domačin se nam je postavil na sred ceste, za štopanje ali za kaj prodat. Pogled skozi okno avta, je bila čudovit; nič dok oko seže, tu pa tam kak hribček, včasih kak domačin sredi puščave, boge koze ali ovce, ki se pasejo na ne vem čem in kar nekaj smeti. Včasih si imel občutek, da vsak posušen grm ima svoj obarvano vrečko. Po prihodu v puščavo, smo zagledali tudi prve kamele, katerih sta se najbolj razveselila otroka.  Najhuje pa je bilo, da smo v Merzugo  prispeli v čisti temi. Z nami na cesti, so bile le Katrce iz Francije očitno na nekem srečanju. Ker nismo vedeli točne lokacije našega bivaka, smo se rahlo izgubili, a po kroženju po makadamski cesti in parih nerazumljenih napotkih domačinov smo le našli naš Auberg La Sources.  Gostitelj nas je toplo sprejel, spil z nami metin čaj, mi pa smo se pošteno utrujeni spravili spat.

3. dan Puščava, jahanje kamel,  vožnja proti Mideltu

Prvotni načrt je bil, da se zbudimo sprehodimo do sipin, kjer bi dočakali sončni vzhod. A je utrujenost prevladala, tako da smo le tega prespali, smo se pa vseeno še pred zajtrkom odpravili do sipin. Z Mihom sva se odločila, da sta otroka premajhna za kakšno daljšo ježo, zato smo se dogovorila za eno urco na kamelah. Itak pa v puščavi ni bilo tak vroče, bunde so prav prišle; veter je pošteno pihal. Tako smo zajahali kamele, in z dvema vodičema jezdili po sipinah. Če vprašaš Tjašo ali Žigija, sta si najbolj od vsega v Maroku zapolnila prav ježo s kamelami.

Zopet je sledilo pakiranje in pred nami je bilo štiriurna vožnja proti Mideltu. Spet smo srečali francoske katrce, ki so švigale sem in tja, ter se kvarile na vsakem koraku, pač niso ustvarjene za vožnjo po puščavi. Na poti smo naleteli še na manjši muzej fosilov in okostja dinozavrov.

Sledila je zopet vožnja s čudovitim razgledom na razne pastirje, hribe, doline, bivše zaselke, različna mesta. In seveda brez policijskih kontrol ni šlo, vendar je tudi tokrat šlo samo za pozdravljanje. Najbolj naju je prevzelo kako še najbolj revni in odročni zaselki imajo postavljena nogometnega igrišča, nekatera mesta celo po več. Na eni strani ceste igrišča na drugi zaselki. Peljali smo se čez bolj evropsko mestece kot pa maroško, Errachidia. Malo naprej smo naleteli še na jezero z otočkom, ceste do tam nikjer, tak da smo ga lahko le poslikal.

Od tu naprej pa si imel občutek, kot da se voziš po Grand Canjonu. Sicer tam še nisem bila, ampak Miha ki je bil, že ve. Zaselki so postali vedno manj pogosti. Pastirji tu in tam, le sneg na okoliških hribih. In spet vožnja čez hrib po ozki cesti, kjer zopet mahajo, ustavljajo in poskušajo prodati neko tekočino v različnih plastičnih steklenicah. Po dolgi vožnji pozno popoldne se končno znajdemo v našem Riadu Villa Midelt. Tudi tu nas gostiteljica toplo sprejme z metinim čajem in doma pečenim keksi. Otroci dobijo par poljubčkov, preveč za moj okus. Ugotovimo, da špageti bolognese tu pač niso isto kot doma.

4. dan Vožnja proti Fezu, igra na snegu, opice, medina Fez

Po obilnem zajtrku smo se zopet odpravili na pot. Tokrat naša destinacija Fez. Sledila je vožnja čez prelaz visok več kot dva tisoč metrov. Pašniki so postali zeleni, pojavijo se gozdovi, struge polne, zopet pogosti pastirji, hiše tu in tam, nekatere brez elektrike in v zelo slabem stanju. In kot da doma nismo imeli dovolj snega, smo se takoj morali ustavit in ga potipat. Po kratki igri nas je pot vodila skozi gozd in blizu mesta Ifrane smo zagledal par opic, potem pa kar naenkrat počivališče in turiste, ki  jih hranijo. 

Hranili jih nismo, smo se pa sprehodili med njimi, ena se je celo malo kregala na nas.

Od tu naprej je sneg počasi izginjal. Peljali smo se mimo mesta Ifrane, ki velja za malo Švico,vendar se tukaj nismo ustavljali.

Počasi je okolica postala zelena in polna rožic, drevesa so cvetela in pripeljali smo se v mesto Fez. Naš riad je bil v medini (stari del mesta). Dogovor je bil, da nas lastnik počaka pri znanem hotelu, ampak nekako nismo prišli iz prave strani, zato sva malo izgubljena gledala v navigacijo. In tu se štorija začne. Domačin na motorju očitno prepozna najino stisko in naju na prvem semaforju skozi okno ogovori. Takoj ugotovi, da smo Slovenci in izjavi, da dela za naš avto, ter naj mu slediva. Če bi bilo po moje mu ne bi, ampak Miha mu je. Sredi poti se ustavi in nas zopet sprašuje, kam gremo, mi mu povemo ime riada, na kar nam ponudi vodiča po medini dokaj ugodno, zato sprejmeva, da navodila kako naprej do naše točke in nas zapusti. In ker takoj ne zagledava hotela, nam spet domačini sredi trga trkajo, ker nam povejo ime našega riada sklepava, da nas oni čakajo. Pokažejo nam javno parkirišče, natovorijo našo prtljago in spremijo do riada, po poti ugotoviva, da to pač ni naš gostitelj, ampak domačini, ki poskušajo zaslužit, zato dirhmani spet letijo iz žepa, vsaj do riada nas pripeljejo. Sledi topel sprejem s čajem in rahlo opravičevanje za nesporazum.

Po kratkem počitku, nastopi čas za srečanje z vodičem in ogled medine. Medina je bila zgrajena v 9. stoletju in ima najstarejšo fakulteto na svetu. Nekoč prestolnica Maroka, ter največje naselje po katerem se avtomobili ne vozijo.  Ozke ulice polne trgovinic, ljudi ki hitijo sem in tja, kolesarji, osli, motorji. Ja, velikokrat imaš občutek, da si nekomu na poti in če nisi pazljiv, lahko hitro izgubiš sled za vodjo. Tu se nahajajo delavnice za izdelavo poročnih »kočij«, šivalnice, čevljarji, praktično na vsakem koraku nekdo nekaj izdeluje. Trgovine z medeninastimi izdelki, preprogami, copati, sadjem, urami, ni da ni. 

 Medina Feza je tudi prestolnica islamske vere, posledično se v njej nahaja kar nekaj mošej (droben podatek; ob petkih je medina zaprta, saj je ta dan je posvečen molitvi. To bi naj veljalo samo za medino v Fezu). V medini se nahaja tudi  ročna obdelava usnja, ki si jo ob razlagi lahko ogledaš iz balkona prodajalne le tega. V samem štartu sva vodiča opozorila, da si ne želiva, da nas vodi po trgovinah, vendar si ni mogel pomagati. Prijazno smo si prodajalne ogledali, prodajalcem pa razložili, da z nakupom ne bo nič. Vsekakor vredno obiska, vodiča priporočam. Morda le rahlo opozorilo, naj ima kartico na kateri piše, da je registriran vodič, v podobnem primeru se lahko zgodi, da ga sredi medine aretirajo, ti se pa znajdi kot veš in znaš, kar se je pripetilo trem študentom iz Kranja. 

 5. dan Relaksacija po Fezu in medini

Ker je na petek medina zaradi molitve bolj kot ne zaprta. Smo ta dan izkoristili za rahlo sprehajanje. Poiskali smo vrata mesta, našli en manjši park, predvsem pa ležerno uživali v mandarinah in sončnih žarkih.

6. dan Rabat, Casablanca, prenočitev v Al Jadidi

Naša dneva v Fezu sta se zaključila in napočil je čas da odrinemo proti Rabatu, kjer se nahaja mavzolej Mohameda V. in Hassan tower, še nedokončana spomenika. 

Zamisel sultana Al-Mansourja iz dvanajstega stoletja žal nikoli ni bila do konca realizirana, nastal je le velik minaret, ki pa je le pol toliko velik, kot je bilo prvotno zamišljeno.

Cassablanca, le kdo mesta ne pozna iz filma. Naša glavna točka v mestu je  bila mošeja Hassana II. Mošeja leži ob morju in je prav veličastna. Minaret je velik 210 metrov, sama mošeja pa ima prostora za 25 tisoč vernikov. Stala je okoli 600 milijonov evrov, zanjo pa je moral prispevati vsak Maročan. Turistom (nemuslimanom) si jo je dovoljeno ogledat tudi od znotraj, vendar pa v času našega obiska to ni bilo možno saj je bila zaprta.

Naš naslednji cilj je bil prenočitev v mestu El jadida.

7. dan El Jadida, Essaoira

Se spomnite omembe, da so Maročani nori na nogomet. No ob 9ih zjutraj sprehod ob plaži polni skupin, ki igrajo nogomet. Igrišče praktično do stika z morjem. In če ni dovolj, da igrajo na plaži nekateri kar v copatih ( hišnih copatih, vsaj pri nas ), igrajo tudi sredi ceste in če imajo naše male lige treninge ob sobotah na vaškem igrišču, tu trenerji prinesejo gole in opremo, kar na plažo in s pomočjo palice izrišejo igrišče.  Mi pa se ob tem razgledu sprehodimo, do ribiške tržnice, razglednega stolpa in se spakiramo v avto, ter napotimo v Essaoiro.

Za ta dva dni bivanja v tem ribiškem mestecu sva izbrala apartma. Tako sva lahko tudi sama malo kuhala. Po prevzemu apartmaja, nam je gostitelj prijazno razložil, kje se splača jesti, kaj se splača videt in kje je trgovina, kar je bil tudi naš prvi cilj. Cene vsaj meni kar ugodne. Ker si je Tjaša zaželela sprehoda po plaži, smo si ga ob sončnem zahodu  privoščili.

8. dan Sprehod po medini Essaoire

Mnogi naju sprašujejo, če je bilo toplo in ali smo se kopal, no odgovor je NE, celo v bundah smo bili. Trenutno je tudi tam mrzlo in pihaaaa. Nekje aprila se začne sezona za windsurferje, ki traja do avgusta, nato pa so stopinje nekje do novembra okoli 30° in takrat pride sezona kopanja. Mi smo izkoristili dan tako, da smo se sprehodili do razgledne točke, nato se spustili v medino, kjer smo si privoščili šoping, uspešno sva barantala (vsaj pri čevljih), pri oblačilih pa se niso dali. Nato smo si privoščili še kebab na ulici. Po rahlem počitku, smo si še ogledal njihovo ribiško tržnico, domov pa vrnili z večerjo; oradami

9. dan  Marrakesh

Vožnja proti Marrakeshu je bila v znamenju policistev. Na naši poti po Maroku smo bili ustavljeni vsaj 13-krat, vsaj enkrat toliko pa je bilo še kontrol. Sicer so nas vsi ustavljal z namenom da nas pozdravijo ali pa se sploh niso zmenil za naju in so ogovarjal najina otroka. Prvič na poti so ta dan zahteval vozniško dovoljenje in prvič sva tudi plačala. Policistu sploh ni bilo do smeha. In kako imajo narejeno; pri omejitvi 60 km/h imajo, v primeru da voziš od 61 do 68 km/h kazen 30€ (vozili smo 68).

Takoj ko smo prispeli v Marrakesh so nas podobno kot v že v Fezu zaustavili lokalci in nas peljali do Riada, ki  se je nahajal v medini Marrakesha .Vendar pa so tukaj njihove storitve bile bistveno dražje, no ampak na koncu smo se le zmenili za neko pošteno ceno. Po kratkem počitku, smo se odpravili proti Trg Djemma El-Fna.  Zmešnjava, tako bi z eno besedo opisala medino Marrakesha, avtomobili,  motorji,  kolesa in k temu dodaj še osle.  Vse okoli tebe je v gibanju. A ko si enkrat na trgu, se pravo dogajanje šele začne. Na trgu najdeš plesalce, opice (lahko se z njimi slikaš, a seveda potem pripravi dirhmane), kače, ženske, ki ti porišejo roke s kano, pripovedovalce zgodb, prerokavalce; itd. Postavljene so stojnice, na katerih praktično najdeš vse, a naša točka so bile stojnice s hrano ( težav s » prebavo« nismo imeli).  Ponujajo juhe, ribe, lignje, nabodalca, tajine…. Mi smo si privoščili mix nabodalca ( jagnjetina, govedina, piščanec), Miha pa je pridno vztrajal pri tajinu z jagnjetino, za sladico pa sveže stisjen pomarančni sok. 

10. dan Sprehajanje po Marrakeshu

Naš zadnji dan v Maroku smo izkoristili za ogledovanje znamenitosti. Ogledali smo si palači;

- Palais el badi, zgrajeno za Sultana ahmad al - Mansur  leta 1578. Gradili so jo kar 25 let in ima okoli 360 sob. Na stropu so čudoviti mozaiki, po tleh pa je marmorni kamen iz Italije. Malo nas je razočarala, ker ni pohištva v njej. Baje so ga prestavili v muzej.

- Palais el bahia je bila zgrajena v letih med 1894 in 1900 za Ahmed Ibn Moussa (or Ba Ahmed).  Nahaja se na okoli 8 hektarjev zemlje in je imala 150 sob. V njej so prebivale 4 žene Ahmeda in 25 ljubic. V sredini najdeš bazene in vrt.

Preostanek zadnjega dneva smo uživali v manjšem šopingu, zvečer pa smo si še enkrat privoščili večerjo na tržnici.

V 10 DNEH SMO PREVOZILI PRIBLIŽNO 2.000 KM

NASVET

• V Fezu (medini) je dovoljeno slikati vse in pri tem ljudje ne komplicirajo, medtem ko v Marrakeshu se lahko zgodi da vas pocukajo in zahtevajo plačilo
• Nekateri si tudi v marrakeshovi medini privoščijo vodiča, vendar se ob malo boljšem zemljevidu lahko sam znajdeš čisto ok.